Naslov Proslavljanja in poslavljanja je tipično novakovska besedna igra, kjer ena sama črka ločuje hvalnice od posmrtnih žalostink. PodnaslovLiterarno- in osebnozgodovinski esejioznačuje zvrstni razpon te esejistične knjige – vse od refleksije literarnih umetnin vrste Novakovih kolegic in kolegov do odkritega, pogosto bolečega soočenja s ključnimi situacijami v lastnem življenju.V vrsti esejev Boris A. Novak razkriva tragične usode svojih prednikov in sorodnikov v zgodovinskih vihrah 20. stoletja. Ena izmed rdečih niti te knjige je tudi kritični družbeni angažma, od navdušenega sodelovanja tega gimnazijskega »podmladka« v študentskem gibanju na začetku sedemdesetih let prek urejanja Nove revije v času političnega pogroma leta 1987 in obrambe Slovenije pred agresijo Jugoslovanske »ljudske« armade leta 1991 do reševanja lipicancev, boja za pravice »izbrisanih« in zaščite slovenščine pred monopolom angleščine.
S to knjigo Novak izstavlja svoj etični (ob)račun. Esej je od izumiteljske geste Michela Montaigna hibridni žanr. Novakovi eseji so hibrid na kvadrat, saj se v čustveno močnih legah ponovno oglasi pesniška beseda, ki s svojim mojstrskim ritmom in evfonijo zveni kot korak Usode. Tu se avtor esejev, zbranih v knjigi Proslavljanja in poslavljanja, vrača v svoj materni jezik – poezijo.
Tamara Štajner: Goseničji kožuhGre za poglobljeno zgodbo z uvidi v to, kaj lahko nosečnost pomeni za ženske tudi v naši navidezno emancipirani družbi.
Irina, Jagoda, Olívia. Tri ženske s treh koncev Evrope in ena skupna točka – Dunaj. Tu se njihove poti križajo v trenutku, ko vse tri stojijo na pragu turbulentnih eksistencialnih odločitev. Romunka Irina, violončelistka pri Dunajskih filharmonikih, beži pred družinsko tragedijo in hrepeni po Portu.Na drugem koncu mesta se Hrvatica Jagoda skuša izviti iz nasilnega zakona in sanja o boljšem življenju ter lastnem lepotnem salonu, medtem ko Olívia po materini smrti zapusti Slovenijo, da bi na Dunaju študirala klavir, konča pa v samostanu sester salezijank, kjer se stvari razpletejo povsem drugače, kot si je predstavljala …
A tu je še nekaj: nepričakovana nosečnost, s katero so soočene vse tri protagonistke romana. Irina, Jagoda in Olívia iščejo in bežijo – od preteklosti in ran, ki jih Tamara Štajner, avtorica romana Goseničji kožuh popiše na igriv, a pretanjen način, skozi spretno stkano pripoved pa odpre vprašanja o avtonomiji, pripadnosti, materinstvu, predanosti, izgubi – predvsem pa o tem, kaj pomeni dati življenje in biti živ.
Knjige osrednjih gostov festivala Fabula 2026V zbirki Literature sveta je izšlo pet sveže prevedenih romanov.
Spoznajte irsko-ameriškega pisatelja Columa McCanna in njegov roman Apeirogon, ki mojstrsko prikaže nešteto vidikov bolečine in neustavljivega palestinsko-izraelskega konflikta; češkega pisatelja mlajše generacije Mareka Torčíka, ki v romanu Razpad na spomine domiselno opisuje življenja ljudi na robu družbe, hkrati pa prevprašuje, ali je težke spomine na preteklost mogoče pustiti za sabo, švicarskega pisatelja in esejista Jonasa Lüscherja, ki z romano Uročena usojenost raziskuje odnose med človekom in tehnologijo; francosko avtorico Jakuto Alikavazovic, ki v avtobiografskem romanu Veliki Nikoli več raziskuje izgubljenost, odtujenost in skrivnostnost izseljencev z območja nekdanje Jugoslavije in s tem tudi svojih korenin ter nikaragovskega pisatelja Sergia Ramíreza, ki se predstavlja z napetim političnim romanom Tongolele ni znal plesati v katerem je dogajanje postavljeno v Nikaragvo današnjega dne.
Slavenka Drakulić: O čem ne govorimoIntimna zbirka zgodb, ki jih kot družba najraje zamolčimo.
V okviru festivala Fabula prihaja tudi nova knjiga Slavenke Drakulić. O čem ne govorimo je pretresljiva in hkrati izjemno intimna zbirka zgodb, v kateri Slavenka Drakulić z natančnostjo, pogumom in empatijo razpira teme, o katerih družba pogosto molči. Knjiga se dotika telesa, bolezni, staranja, strahu, sramu in meja zasebnosti – tistih drobnih, a odločilnih trenutkov, ki oblikujejo človekovo izkušnjo, a si o njih skoraj ne upamo govoriti, saj domala vsakomur vzbujajo nelagodje.
Avtorica osebne fragmente prepleta z literarno fikcijo, v ozadju pa tudi s širšim družbenim komentarjem, pri čemer ustvarja občutek neposrednosti, ki bralca vabi k razmisleku o vsem tistem, čemur bi se najraje in za vselej izognil ... Kakor v svojih preteklih delih Slavenka Drakulić tudi tokrat z nežnim humorjem in kritično jasnostjo odstre tančico nad tem, kaj v resnici pomeni biti ranljiv – in zato tudi globoko človeški.
