37. seja Državnega sveta Republike Slovenije
Državni svetniki so na pobudo Interesne skupine delojemalcev obravnavali Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zasebnem varovanju (zakonodajna iniciativa). Predlagateljica je med cilji zakona navedla izboljšanje delovnih razmer in profesionalizacijo dejavnosti zasebnega varovanja.
Zakon naslavlja ključne izzive v panogi, kot so: izredno nizke plače; neizplačilo ali delno izplačilo regresa; nizki dodatki za delo, ki so obračunani od prenizkih osnovnih plač; dolgi delovni čas in neustrezna organizacija dela; neizplačani stroški prevoza in malice; javna naročila, ki ne zagotavljajo ustreznih plačil in pogojev za varnostno osebje; pomanjkanje socialnega dialoga in odsotnost celovite kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti.
Med glavne rešitve predloga zakona sodijo: uvedba minimalne plače in dodatkov za delo, vključno s povračili stroškov prehrane in prevoza; ustrezna izobrazba varnostnega osebja, vključno z obvladovanjem slovenskega jezika in določenimi stopnjami izobrazbe (IV. stopnja za varnostnika, V. stopnja za nadzornike, operaterje in telesne stražarje, VI. stopnja za varnostnega menedžerja); sprememba sistema usposabljanj, ki se opravljajo le enkrat po petih letih od opravljenega strokovnega usposabljanja; večji poudarek se namenil stalnemu strokovnemu izpopolnjevanju pri delodajalcu; dopolnitev nalog reprezentativnega združenja delodajalcev, da skupaj s sindikatom sklepa kolektivno pogodbo za dejavnost zasebnega varovanja; izboljšanje ugleda in profesionalnosti dejavnosti z zagotavljanjem ustreznih plačil, kakovostnega izobraževanja in strokovnega razvoja varnostnega osebja; dopolnitev pogojev za pridobitev in odvzem licence, v primeru neizpolnjevanja zakonskih pogojev, nezakonitega delovanja ali kršitve delovnopravne zakonodaje in upoštevanje časa izobraževanja v delovnem času.
Predlagana ureditev naj bi prispevala k boljšim delovnim pogojem, pravičnejšim plačilom, profesionalizaciji dejavnosti ter spodbujanju socialnega dialoga v panogi. Državni svetniki so zakonodajno iniciativo sprejeli in bo vložena v zakonodajno proceduro.
Državni svetniki so na pobudo Interesne skupine delodajalcev obravnavali in sprejeli dve zahtevi za začetek postopka za oceno ustavnosti, in sicer Zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti četrtega in petega odstavka 20. člena, prvega in četrtega odstavka 21. člena, 22. člena, prvega odstavka 23. člena, 26., 40. in 44. člena Zakona o gostinstvu, kolikor se nanašajo na ponudnike kratkotrajnega najema in Zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti 14. člena Zakona o kontroli cen.
V zahtevi za oceno ustavnosti določb Zakona o gostinstvu (ZGos-1) Državni svet opozarja, da zakon uvaja nove omejitve in pogoje za opravljanje dejavnosti kratkotrajnega najema. Posebej restriktivna je nova ureditev glede časovnih omejitev kratkotrajnega najema. Poleg tega se izrecno zahteva soglasje etažnih lastnikov in časovno omejuje veljavnost soglasja, zahteva se pridobitev identifikacijske številke za stanovanje kot en nastanitveni obrat, določa se minimalno uporabno površino na posameznega gosta ter omejuje oglaševanje kratkotrajnega najema. Zakon predpisuje tudi visoke globe za kršitve.
Državni svet opozarja, da nova zakonska ureditev omejuje opravljanje dejavnosti kratkotrajnega oddajanja na način, ki presega dopustne okvire urejanja gospodarske dejavnosti in lahko dejansko onemogoči opravljanje dejavnosti kratkotrajnega oddajanja, s čimer posega v pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave. Nova ureditev posega tudi v svobodo izbire načina uporabe nepremičnine, kar je bistven element lastninske pravice iz 33. in 67. člena Ustave. Način določanja časovnih omejitev z uvrstitvijo na seznam občin z visokim tveganjem kratkotrajnega najema posega tudi v ustavni položaj lokalnih skupnosti, kot izhaja iz 9. in 140. člena Ustave, saj lokalne skupnosti nimajo možnosti vplivanja na določitev kriterijev za uvrstitev na ta seznam. Po mnenju Državnega sveta izpodbijana ureditev krši tudi načela pravne države iz 2. člena Ustave in načelo zakonitosti delovanja uprave iz 120. člena Ustave. Državni svet opozarja tudi na možna neskladja s pravom Evropske unije, predvsem glede pravice do mirnega uživanja premoženja ter svobode opravljanja storitev na notranjem trgu EU.
Ob zahtevi, da Ustavno sodišče odloči o ustavnosti spornih določb zakona, Državni svet predlaga tudi, da Ustavno sodišče začasno zadrži izvrševanje izpodbijanih določb ter da zadevo obravnava absolutno prednostno. Po mnenju Državnega sveta bi izvrševanje izpodbijanih določb lahko povzročilo nepopravljive ali težko popravljive škodljive posledice za ponudnike kratkotrajnega najema ter tudi za turizem in gospodarstvo.
Prav tako na pobudo Interesne skupine delodajalcev so državni svetniki obravnavali in sprejeli Zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti 14. člena Zakona o kontroli cen in ureditve Zakona o kontroli cen, kolikor izven okvira položaja, ki ga ureja prvi odstavek 14. člena tega zakona, ne določa možnosti primernega nadomestila podjetjem, kadar odrejena cena z interventnim ukrepom ne doseže cene, ki bi pokrivala stroške, določene ob uporabi stroškovno-cenovnega testa enako učinkovitega konkurenta.
V tej zahtevi Državni svet opozarja, da veljavna ureditev Vladi omogoča sprejemanje ukrepov kontrole cen, ki lahko bistveno posežejo v poslovanje podjetij. Po oceni Državnega sveta izpodbijana ureditev omogoča preširoko diskrecijsko odločanje Vlade, pri tem pa ne zagotavlja zadostne predvidljivosti pravnega okvira niti jasnih meril za presojo sorazmernosti sprejetih ukrepov.
Vladi je v prvem odstavku 14. člena zakona dana tudi diskrecijska pravica, da lahko podjetjem naloži obveznost, da nadaljujejo s prodajo blaga, kar v praksi pomeni prisilno prodajo pod administrativno določenimi pogoji. Možnost nadomestila škode, ki nastane zaradi ukrepa kontrole cen, pa je v tretjem odstavku 14. člena zakona določena samo v primeru, če je Vlada poleg regulacije cen podjetjem prepovedala opustitev prodaje blaga, na katerega se ukrep kontrole cen nanaša. Tudi pri tem zakon prepušča Vladi zelo široko diskrecijo in ne določa jasnih kriterijev za uporabo ukrepa ali določitev nadomestila.
Državni svet meni, da opisana ureditev predstavlja nesorazmeren poseg v pravico do zasebne lastnine iz 33. in 67. člena Ustave in svobodno gospodarsko pobudo iz 74. člena Ustave. Izpodbijana ureditev po mnenju Državnega sveta ne zagotavlja sorazmernosti posega v ustavno varovane pravice, saj zakon ne predvideva možnosti povračila škode, ki nastane zaradi samega ukrepa regulacije cen. Poleg tega zakonska ureditev, ki Vladi prepušča široko diskrecijo glede ukrepov, ki pomenijo poseg v ustavne pravice, čeprav ne določa dovolj jasnih kriterijev, ki služijo kot vodilo in onemogočajo arbitrarnost, ni skladna z načeli pravne države iz 2. člena Ustave in krši načelo legalitete v povezavi s 120. členom Ustave.
Državni svet zato predlaga, da Ustavno sodišče ugotovi neustavnost izpodbijane ureditve ter da z določitvijo načina izvršitve do odprave neustavnosti opredeli primere, v katerih mora Vlada zaradi sorazmernosti posega zagotoviti primerno nadomestilo, primere, v katerih sme odrediti prepoved prenehanja prodaje blaga ter osnovne elemente za izračun nadomestila, ki bodo zagotavljali sorazmernost in s tem dopustnost posega v ustavno varovane pravice. Zaradi pomembnosti ustavnopravnih vprašanj ter možnih posledic za poslovanje gospodarskih subjektov in delovanje trga Državni svet predlaga, da Ustavno sodišče zadevo obravnava absolutno prednostno.
Na pobudo državne svetnice Bojane Potočan je Državni svet sprejel Zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti določb osmega odstavka 62. člena, drugega do šestega odstavka 86.a člena, 86.b člena, 87. člena, 210.a člena, 214.a člena, 214.b člena, tretjega odstavka 210.b člena, tretjega odstavka 229.a člena in prvega odstavka 281.a člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter prehodnih določb od 81. do 86. člena novele Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-I).
Državni svet poudarja, da je ZUP eden ključnih sistemskih zakonov, ki ureja postopke urejanja razmerij med državo in posamezniki. Nepremišljene ali nejasne spremembe takšnega procesnega zakona lahko povzročijo široke in dolgotrajne posledice za pravno varnost ter zaupanje državljanov v delovanje države, saj se na njegovi podlagi letno izda več kot 10 milijonov odločb na upravnopravnem področju. Sprejeta zahteva pomeni nadaljevanje stališč, ki jih je Državni svet glede ZUP-I že zavzel v zakonodajnem postopku in ob izglasovanem odložilnem vetu. Številna opozorila so predhodno podale tudi strokovna javnost in institucije, vključno z Zakonodajno-pravno službo Državnega zbora, Komisijo Državnega sveta za državno ureditev in Sodnim svetom. Ker so bila vsa opozorila preslišana, je moral Državni svet poseči še po ustavnosodnem varstvu. Sporne rešitve se nanašajo na pravico do jezikovnega pomočnika, na nova pravila vročanja, na informativno odločbo ter nenazadnje na izdajo odločb brez obrazložitve.
Zahteva izpostavlja, da je institut jezikovnega pomočnika zasnovan tako, da posameznikom ne bo nujno ves čas zagotovljena učinkovita komunikacija z organom. Ureditev ne določa dovolj jasnih meril glede tega, kdo sploh je lahko pomočnik oziroma kakšno znanje mora imeti, pri čemer je odločitev o njegovi postavitvi dejansko prepuščena diskreciji organa, tveganje napačnega razumevanja postopka zaradi morebitnega neustreznega prevajanja pa se prelaga na stranko.
Sporna je tudi nova ureditev vročanja, ki se bistveno spreminja. Razmerje med navadnim in osebnim vročanjem postaja nejasno, spreminja se način štetja roka in skrajšuje se rok za nastanek fikcije vročitve na neustreznih sedem dni. Dodatno se širijo možnosti elektronskega vročanja v okoliščinah, ki ne dajejo zadostnega zagotovila, da se je naslovnik z dokumentom dejansko seznanil. Težava ureditve vročanja je, da so pravne posledice za stranke zelo stroge, medtem ko je dejanska seznanitev z dokumentom precej negotova.
Kot sporna rešitev se v zahtevi izpodbija tudi nov institut informativne odločbe, ki stranke postavlja v nesorazmerno slabši procesni položaj kot doslej. Nejasno je, v katerih primerih je mogoče pričakovati informativno odločbo, hkrati pa lahko strankina pasivnost ali nepravočasen odziv na odločbo povzročita njeno pravnomočnost, s čimer se odvzame možnost pritožbe. Informativna odločba preoblikuje pravico do izjavljanja v procesno breme stranke, pri čemer se njena pasivnost sankcionira v njeno škodo. V tem pogledu ne gre za nevtralno procesno novost, temveč za bistveno oslabitev varstva procesnih pravic.
Zadnji vidik neustavnosti se nanaša na izdajo odločbe brez obrazložitve ter na odpoved pravici do pritožbe in sodnega varstva po ustni razglasitvi. Tu je ZUP-I posegel v pravico do obrazložitve kot eno od temeljnih procesnih jamstev. Obrazložitev odločbe ni le formalnost, temveč v pravni državi bistveni del odločanja, saj mora posameznik vedeti, zakaj je bilo odločeno na določen način. Če odločba nima obrazložitve zaradi nenapovedi pritožbe oziroma če se stranki dopušča, da se pravnemu sredstvu odpove že po ustni razglasitvi, še preden pozna razloge odločitve, taka odpoved oziroma opustitev napovedi pritožbe ne more veljati za resnično svobodno, informirano in premišljeno, zato je neustrezna.
Izpodbijane rešitve so po oceni Državnega sveta oblikovane v škodo strank, saj kršijo standarde pravne varnosti in nedopustno omejujejo temeljna ustavna procesna jamstva, kot so pravica do izjavljanja, pravica do učinkovitega pravnega sredstva ter pravica do sodnega varstva. Namesto večje učinkovitosti bi nova ureditev dolgoročno najverjetneje povečala število sporov, zmanjšala procesno zaščito strank, ustvarila pravno negotovost in zmanjšala zaupanje v upravno odločanje, zato je nujno, da jo Ustavno sodišče čim prej razveljavi oziroma ugotovi njeno protiustavnost. Ker se zahteva Državnega sveta nanaša na vprašanja, ki bodo imela neposredne posledice za velik krog posameznikov v upravnih postopkih, je bil poleg predloga za absolutno prednostno obravnavo zahteve podan tudi predlog za takojšnje začasno zadržanje izvrševanja spornih določb.
Državni svet je na 37. seji sprejel Sklep k Zaključkom posveta Hidrološke znanosti v podporo krepitvi poplavne odpornosti v Sloveniji, ki ga je organizirala Komisija za izobraževanje, kulturo, znanost, šport in mladino skupaj z Nacionalnim odborom za Medvladni hidrološki program UNESCO ter Inženirsko akademijo Slovenija in Slovensko inženirsko zvezo 14. novembra 2025; Sklep k Zaključkom posveta Televizija prihodnosti: med tehnologijo, uporabnikom in dostopnostjo, ki sta ga soorganizirali Komisija za izobraževanje, kulturo, znanost, šport in mladino in Svet za radiodifuzijo 28. novembra 2025; ter Sklep k Zaključkom posveta Lokalna moč, regionalni razvoj: vloga občin v sodobni Sloveniji, ki ga je Državni svet Republike Slovenije organiziral 21. oktobra 2025.
Pod točko dnevnega reda Pobude in vprašanja državnih svetnic in svetnikov je Državni svet na plenumu obravnaval:
VIR: Državni svet
| Dolžina: | 18 minutno branje |
| Objavljeno: | 19. Mar. 2026 |