Zakonodaja se mora prilagajati dejanski uporabi

V sistem nadomestil za avtorje morajo biti vsekakor vključene tudi pretočne platforme, saj so danes vodilni uporabnik avdiovizualnih vsebin, torej glavni vir prihodkov, ter generativna umetna inteligenca, saj uporablja varovana avtorska dela brez dovoljenja in plačila. Slovenija je po njenem mnenju dokaz, da je z dialogom in sodelovanjem mogoče doseči učinkovite rešitve, ki koristijo tako avtorjem kot skupnemu kulturnemu ekosistemu.

18. člen CDSM direktive je prelomnica za avtorje. Pogajanja najbrž niso bila lahka?

18. člen je bil res velik uspeh – in ni bil lahko dosežen. Zanj smo se morali močno boriti, saj ga v prvotnem predlogu Evropske komisije sploh ni bilo. Komisija je predlagala le člena 19. in 20., ki govorita o preglednosti in prilagoditvi pogodb. Nekatere poslance Evropskega parlamenta smo uspeli prepričati, da je nujna določba, ki avdiovizualnim avtorjem zagotavlja popolno pravico do nadomestila z obveznim kolektivnim upravljanjem. Dobili smo tudi močno podporo kulturnega in industrijskega odbora. Pogajanja s Svetom EU in Evropsko komisijo niso bila preprosta. Rezultat sicer ni bil popolna pravica z »ostrimi zobmi«, daje pa državam dovolj močno podlago za konkretne korake. Ker gre za direktivo, se je bitka iz Bruslja nadaljevala na nacionalni ravni – pri njenem izvajanju. Danes lahko rečem, da so nekatere države to priložnost res izkoristile. Med njimi so Slovenija, Belgija, Nemčija, Francija, Poljska, Litva in Romunija.

Slovenija velja za primer dobre prakse ...

AIPA je zelo zgodaj začela pogovore z vsemi deležniki, ne le z državnimi organi, ampak tudi s parlamentom in imetniki pravic. To je ključ, da že znotraj skupnosti avtorjev, izvajalcev in producentov oblikuješ enotno stališče in dosežeš soglasje, še preden je zakon sploh napisan. To pripravljalno delo je bilo v Sloveniji narejeno zelo dobro, zato je bil prenos direktive tako gladek in brez zapletov. Najbolj uspešne implementacije so tiste, kjer je zakon jasen glede ključnih elementov za izboljšanje položaja avtorjev – predvsem glede mehanizmov za nadomestilo. Najboljši model je tisti, ki v zakon vgradi zakonsko pravico do nadomestila z obveznim kolektivnim upravljanjem. Tak sistem ne pušča veliko prostora za manipulacije. V zakonu je namreč jasno zapisano, da avtorjem pripada nadomestilo, nato pa se samo še dogovorijo o tarifah in načinu delitve. Pomembno je tudi, da zakon jasno določi, za katere načine uporabe del to nadomestilo velja.

Kako pomembno je pri izvajanju 18. člena sodelovanje avtorjev, kolektivnih organizacij in države?

Zelo pomembno je, da države pri prenosu direktive ne naredijo le »copy-paste« različice besedila EU. Vsaka bi si morala zastaviti vprašanje oz. cilj, kako s tem členom dejansko izboljšali položaj avtorjev. Avtorjev nikakor ne pustiš samih v pogajanjih s producenti in/ali velikimi platformami.

Prej ste omenili prvotni predlog Evropske komisije. Kaj je bilo v njem?

Vse je bilo vezano na pogodbene pravice. Kar je sicer v teoriji lepo, a v praksi avtorji pogosto nimajo pogajalske moči. Pogodbe so zanje največkrat »vzemi ali pusti«. 18. člen je v tem smislu pomemben, ker pravi, da mora biti avtorjem zagotovljeno pravično nadomestilo. In to lahko učinkovito dosežeš le s kolektivnim upravljanjem, ki je zakonsko obvezno.

Pretočne platforme pravica do pravičnega nadomestila ne zanima kaj dosti … Največja uporaba avdiovizualnih del je danes na pretočnih platformah: Netflix, Disney+, Amazon Prime ipd. Tam nastajajo glavni prihodki, saj je dostop do vsebin plačljiv. Torej morajo biti tudi platforme vključene v sistem nadomestil za avtorje. Če bi zakonodaja urejala le zastarele oblike uporabe – kot nekoč VHS kasete – in spregledala telefone ali tablice, bi bila povsem neučinkovita. Izredno pomembno je, da natančno določi vse načine uporabe del. Slovenija je tu po mojem mnenju dobro opravila delo.

Vse bolj vstopa v ospredje tudi vprašanje vpliva umetne  inteligence ...

Umetna inteligenca je ogromna in zelo kompleksna tema. V CDSM direktivi (2019) je bila uvedena izjema za »text and data mining«, za katero Evropska komisija zdaj trdi, da zajema tudi generativno umetno inteligenco. S tem se seveda ne strinjamo. Generativna umetna inteligenca nikakor ne more soditi pod izjemo, ki niti ne predvideva nadomestila, kot ga poznamo pri zasebnem kopiranju. Trenutno potekajo številni sodni postopki, na primer v Franciji, Nemčiji in na Madžarskem. Upamo, da bodo sodišča jasno povedala, da je za uporabo avtorsko zaščitenih del pri učenju umetne inteligence potrebna predhodna avtorizacija. Če to ne bo dovolj, bo morala v prihodnje posredovati zakonodaja.

So države dobro »pokrite« s stabilnim in preglednim sistemom kolektivnega upravljanja?

Ključno je, da imajo avdiovizualni avtorji v vsaki državi svojo kolektivno organizacijo. Žal to še ni povsod urejeno, zlasti na Zahodnem Balkanu je še vedno nekaj sivih lis. Kolektivke morajo biti ne le pregledne in stabilne, temveč tudi agilne. Svet se hitro spreminja, načini uporabe del se nenehno razvijajo. Umetna inteligenca je dober primer področja, kjer morajo kolektivne organizacije stopiti v ospredje in zaščititi interese avtorjev tudi v novih okoliščinah.

Kakšen bi moral biti naslednji korak EU na področju avtorske zakonodaje, da bo ta kos digitalnim izzivom prihodnosti?

Če ne bomo razvili novih licenčnih mehanizmov, ki bodo avtorjem zagotavljali pravično plačilo za uporabo njihovih del, bo morala EU sprejeti dodatno zakonodajo. Izvajanje 18. člena je že pokazalo, da obstajajo luknje. Nekatere države namreč niso naredile ničesar, da bi izboljšale položaj avdiovizualnih avtorjev. V prihodnji reviziji direktive, ki je predvidena za naslednje leto, bo treba te vrzeli zapolniti in še bolj uskladiti pravila po vsej Evropi.

O sogovornici: Cécile Despringre, generalna sekretarka SAA, je študirala mednarodno in evropsko pravo na Univerzi Pariz I in magistrirala iz mednarodnega gospodarskega prava. Karierno pot ji je zaznamovalo delo pri SCAD v Ženevi in Bruslju, leta 2006 pa se je kot izvršna direktorica pridružila FERA. Leta 2009 je pomagala ustanoviti SAA, ki danes kot krovna kolektivna organizacija zastopa interese več kot 500.000 filmskih in televizijskih ustvarjalcev po Evropi. Od marca 2020 je tudi predsednica upravnega odbora Cineuropa. 

VIR: Zavd AIPA