"Izključevanje že ene same skupine oslabi celotno družbo"

Petra Černe Oven, oblikovalka, teoretičarka in pedagoginja, o tem, zakaj je vključujoč pristop ključno merilo kakovostnega oblikovanja ter gonilna sila za bolj pravično, dostopno in funkcionalno družbo.

Petra Černe Oven je oblikovalka, profesorica, teoretičarka in avtorica s posebnim zanimanjem za tipografijo, oblikovanje informacij in oblikovanje vizualnih komunikacij. Je profesorica na UL ALUO, konec prejšnjega leta pa je uredila monografijo Ilustriranje nevidnega: Oblikovanje za vključujočo družbo, ki raziskuje pomen inkluzivnega oblikovanja, s posebnim poudarkom na dostopnosti znanstvene ilustracije za slepe in slabovidne. S tem povezan projekt Ilustriranje nevidnega, v katerem je interdisciplinarna ekipa razvila taktilne znanstvene ilustracije za slepe in slabovidne, je marca 2026 prejel nagrado ED.VITA v kategoriji Raziskave in inovacije. Pred kratkim je ekipa prejela tudi mednarodno priznanje organizacije IIID na Dunaju.

V pogovoru za Dostopno je spregovorila o pomenu vključujočega oblikovanja, o empatiji kot strokovnem orodju in o tem, kako rešitve, zasnovane z mislijo na raznolikost uporabnikov, dvignejo kakovost za vse.

Kdaj ste začeli razmišljati o tem, da je inkluzija eno ključnih vprašanj kakovostnega oblikovanja?

Glede na to, da mora oblikovalec pri svojih projektih ves čas razmišljati o uporabniku, sem se z generalnimi koncepti seznanila že v času študija na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) Univerze v Ljubljani. Da sem inkluzijo zares ozavestila, pa mislim, da je prišlo v času, ko sem sodelovala kot pedagoginja na magistrskem študiju informacijskega oblikovanja na Oddelku za tipografijo in grafično komunikacijo na Univerzi v Readingu. Tam je inkluzija vedno del enačbe, saj vemo, da 'standardni uporabnik' ne obstaja. V Sloveniji smo okrog leta 2008 nato z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje in Društvom Pekinpah širili zavedanje o informacijskem in storitvenem oblikovanju (s Cvetko Požar in Barbaro Predan) ter osvetlili pomembnost uporabniku prilagojenega in dostopnega oblikovanja.

Ta rdeča nit se zdaj nadaljuje kot eno od področij na raziskovalnem programu Vizualna pismenost na ALUO-ju in se lahko temu posvečamo tudi bolj znanstveno. Skozi kontradikcijo med nadvlado vizualnega v naši družbi in potrebami slepih ter slabovidnih smo ugotovili, da moramo za razumevanje 'vizualnega' raziskovati tudi 'onkraj vidnega'. To je leta 2024 kulminiralo v ponovnem zagonu Mednarodne poletne šole Kaverljag, kjer smo z interdisciplinarnim timom – oblikovalci, ilustratorji, biologi, tiflopedagogi in ob pomoči uporabnikov – razvili taktilne znanstvene ilustracije s področja morske biologije.

V svojih besedilih opozarjate, da je v Sloveniji še vedno premalo raziskav in premalo sistematičnega dela na področju oblikovanja za slepe in slabovidne. Zakaj se vam zdi, da to področje še vedno ostaja bolj izjema kot pravilo?

Razlogov za zapostavljenost tega področja je več. Na eni strani gre za pomanjkanje sistematičnega financiranja raziskav, na drugi pa za odsotnost vključujočega oblikovanja v kurikularnih strukturah. Veliko fakultet je prevzelo 'oblikovanje' kot neko 'dodano vrednost' pri produkciji npr. digitalnih storitev, nimajo pa znanj in ekspertize o oblikovalskih metodah, teoriji ... Mislijo, da je oblikovanje vezano zgolj na estetiko in kreativnost. Oblikovalska praksa pa pogosto implicitno predpostavlja uporabnika brez ovir, z dobrim vidom, digitalnimi kompetencami in kapitalom.

V trenutku, ko to predpostavko problematiziramo, postane jasno, da velik del družbe pravzaprav izpade iz komunikacijskega kroga. Takrat inkluzija preneha biti 'dodatna' tema in postane merilo kakovosti: če rešitev ne deluje za raznolike uporabnike, je konceptualno in funkcionalno neustrezna. Poleg tega se oblikovanje za slepe in slabovidne pogosto napačno razume kot tehnična prilagoditev (npr. dodajanje brajice), ne pa kot kompleksno področje, ki zahteva celostno multidisciplinarno sodelovanje. Brez tega področje ostaja fragmentirano in odvisno od posameznih in občasnih iniciativ, ki pa niso nujno dovolj kakovostne, da bi zagotovile trajnostne spremembe.

Omenjate, da ne gre zgolj za prilagoditve. Pogosto slišimo besedo dostopnost, vi pa govorite o vključujočem oblikovanju. Kaj je razlika med tem, da nekaj samo prilagodimo, in tem, da nekaj res oblikujemo vključujoče?

Dostopnost je tehnični minimum – skladnost z normami (npr. W3C WCAG za digitalno področje), ki zagotavlja osnovno uporabo za invalide, a pogosto ostaja 'reaktivna', naknadna prilagoditev, nekaj, kar naredimo na koncu. Vključujoče oblikovanje pa mora biti proaktivna metodologija, ki že od začetka upošteva raznolikost uporabnikov: različne sposobnosti, ozadja, kontekste in ranljivosti. Razlika je v empatiji in iteracijah – prilagajanje pogosto samo delno popravlja napake, vključujoč pristop pa jih že vnaprej preprečuje z empatičnim, uporabniško osredotočenim procesom. Vključujoče oblikovanje tako pomeni, da raznolikost uporabnikov postane izhodiščni pogoj oblikovalskega procesa. To vodi v drugačne odločitve že na konceptualni ravni: kako strukturiramo informacijo, katere medije uporabimo, kako omogočimo veččutno izkušnjo. Gre za premik od reaktivnega k proaktivnemu in od delnega k sistemskemu razmišljanju.

Vaš projekt Ilustriranje nevidnega, v katerem ste z ekipo razvili taktilne znanstvene ilustracije za slepe in slabovidne, je marca prejel nagrado ED.VITA v kategoriji Raziskave in inovacije. Ali razumete to priznanje tudi kot znak, da se inkluzivno oblikovanje in dostopnost končno bolj jasno prepoznavata kot pomemben del trajnostne in odgovorne družbe?

Nagrado razumem kot pomembno potrditev (celotni ekipi kot tudi raziskovalnemu programu na UL ALUO), da se diskurz tudi pri nas počasi spreminja, še posebej, ker je šlo za kategorijo "Raziskave in inovacije". Oblikovanje za družbo (ang. social design) in s tem tudi inkluzivno oblikovanje je bilo v Sloveniji do nedavnega dejansko narobe razumljeno: kot neka marginalna humanitarna dejavnost, ki naj se dela popoldne v prostem času. V resnici se (predvsem v tržno razvitih ekonomijah) inkluzivno oblikovanje vse bolj umešča v kontekst trajnostnega razvoja, družbene odgovornosti in inovacijskih praks, saj vemo, da sta okoljska in družbena trajnost neločljivo povezani in odvisni druga od druge. Gre za področje, ki generira nova znanja, metodologije in tudi tehnološke rešitve.

Druga pozitivna novica s tega področja prihaja z Dunaja, kjer smo pravkar dobili mednarodno nagrado na tekmovanju organizacije International Institute for Information Design (IIID), ki bo konec maja podelila nagrade za reševanje zapletenih komunikacijskih problemov in za izboljšanje vseh vidikov človeškega življenja. Takšna priznanja imajo seveda tudi simbolno težo, saj legitimirajo področje znotraj širše strokovne in javne sfere.

V svojem prispevku Vključujoče oblikovanje in pomen vizualne pismenosti za oblikovalce, ki oblikujejo za slepe ali slabovidne, objavljenem v monografiji Ilustriranje nevidnega (2025), posebej poudarite vlogo empatije v oblikovanju. Zakaj je po vašem mnenju empatija za oblikovalca strokovno orodje in ne samo neka osebna vrlina?

V članku z naslovom Razvijanje empatije in sočutnosti pri bodočih oblikovalcih skozi vključujoče pristope družbene trajnosti v novi monografiji Umetnost in trajnost (UL ALUO, 2026) pravzaprav nadgrajujem razmišljanje, ki ste ga omenili in se osredotočim na kompleksnost izzivov, ki jih ima pred seboj oblikovanje v sodobnem času. Gre za to, da so bila prejšnja okolja enostavnejša. Postavljala so preprostejše zahteve. Posameznikove izkušnje in osebni razvoj so v večji meri zadostovali za globino in vsebino strokovne prakse. Čeprav je to oboje še vedno nujno, pa ni več zadosti. Večina današnjih oblikovalskih izzivov zahteva več analize in sinteze pri načrtovanju, teh pa ni mogoče razviti zgolj z izkušnjami v praksi.

Tako da drži, da 'empatija' in 'sočutje' v tem kontekstu nista zgolj osebna lastnost, temveč metodološko orodje. Empatija pomeni, da se znaš postaviti v kožo drugega in razumeti, kako se počuti in kako doživlja svet – tudi če zaradi tega še ne ukrepaš. V oblikovanju je to preseganje lastne izkušnje zelo pomembno, ker ti pomaga videti stvari z vidika uporabnika, še posebej pri ljudeh z različnimi oviranostmi. Če na primer oblikuješ za slepe in slabovidne, moraš razumeti, kako dostopajo do informacij, kako 'vidijo' svet z drugimi čuti in s kakšnimi težavami se srečujejo. Do tega prideš z opazovanjem, pogovori, simulacijami ali delavnicami, kjer lahko izkušnjo vsaj delno preizkusiš tudi sam.

Sočutje pa gre še korak dlje – ne gre samo za razumevanje, ampak tudi za to, da želiš pomagati in nekaj dejansko spremeniti. To pomeni, da na podlagi tega razumevanja narediš tudi konkretne, dostopne rešitve, kot so bralniki zaslona, dober kontrast ali tipne elemente. Empatija ti torej pomaga razumeti problem, sočutje pa te spodbudi, da ga tudi kvalitetno rešiš. Oboje skupaj pomeni boljše raziskovalne pristope, bolj poglobljeno soustvarjanje in sooblikovanje s predstavniki ciljnih skupin in bolj utemeljene oblikovalske odločitve. Brez empatije oblikovalec tvega, da oblikuje na podlagi lastnih predpostavk, kar pogosto vodi v neustrezne ali celo izključujoče rešitve. Če postaneta empatija in sočutje prizma, skozi katero gledamo na problem, potem se nam spremenijo tudi vrednote in cilji. Te so pri družbeno odgovornem oblikovanju vseeno do neke mere drugačni kot v poslovnem svetu in temu morajo slediti tudi kriteriji in metode, kako jih lahko dosegamo.

Tudi pri projektu za slepe in slabovidne ste sodelovali neposredno z uporabniki, izvajali intervjuje, testiranja in zbirali povratne informacije. Kaj se oblikovalec nauči šele takrat, ko stopi iz ateljeja in vstopi v resnično izkušnjo ljudi?

Ja, to je bila enkratna izkušnja, tako za nas pedagoge kot za študente! Neposredno delo z uporabniki dejansko lahko radikalno spremeni perspektivo, pa naj gre za delo s slepimi in slabovidnimi, ljudmi z demenco ali gibalno oviranim otrokom. Oblikovalec se sooči z dejanskimi situacijami uporabe, ki jih ni mogoče v celoti predvideti s teoretičnim znanjem. Nauči se, da so drobni detajli – taktilna zaznavnost, zaporedje informacij, materialnost, ali pa kontekst dogajanja – ključni za uporabniško izkušnjo. Prav tako spozna, da uporabniki absolutno niso homogena skupina, temveč izredno raznolika populacija z različnimi strategijami, izkušnjami od prej in osebnimi potrebami, ki diktirajo uporabo. Ta izkušnja vodi v bolj odprt, iterativen in odgovoren oblikovalski proces. Šele na podlagi odnosa s slepimi in slabovidnimi ozavestimo razumevanje, da je oblikovanje dialog z uporabnikom, ne zgolj estetski artefakt.

Zelo zanimiva je vaša misel, da je treba vizualno pismenost raziskovati tudi 'onkraj vidnega'. Kaj nam delo s slepimi in slabovidnimi razkrije o tem, kako ozko običajno razumemo komunikacijo in znanje?

Ja, s tem smo pravzaprav odprli Pandorino skrinjico. Prišli smo do tega, da so naši sistemi v zahodni kulturi komunikacijo do neke mere zožili na vid in vizualne kode. Tak pristop pokaže, kako omejeno razumemo znanje (in prenos znanja) kot nekaj predvsem vizualnega, medtem ko je v resnici bistveno širše in veččutno – vključuje tip, zvok, materialnost, prostorsko orientacijo in gibanje. S tem bi pravzaprav vizualno pismenost lahko razširili v bolj vključujoč pojem senzorne pismenosti, kjer različne zaznavne modalitete enakovredno prispevajo k razumevanju. Tak pogled ne odpira le boljšega razumevanja izkušenj slepih in slabovidnih, ampak tudi možnosti za bogatejše, bolj večplastne oblike komunikacije, ki lahko izboljšajo izkušnjo vseh uporabnikov. Pomislite samo na izobraževalne sisteme, ki bi bili postavljeni na teh principih – da bi organizirali osnovnošolsko izobraževanje na podlagi percepcije vseh čutil ...

V prej omenjenem projektu ste razvijali 3D-tiskane taktilne ilustracije in bazo datotek, ki bi bile lahko dostopne širšemu krogu uporabnikov. Je prav v tem največji potencial inkluzije: da dobre rešitve ne ostanejo dragi prototipi, ampak postanejo dejansko dostopne?

Natanko tako – največji potencial je v odprti bazi 3D-tiskanih datotek za taktilne ilustracije, ki omogoča široko, cenovno dostopno reprodukcijo. Namesto dragih nizkoserijskih naklad taktilnih knjig na papirju (ki so imele visoke stroške produkcije) smo želeli najti tudi finančno dostopnejše rešitve, saj 3D-tiskalniki omogočajo prilagajanje in množično uporabo. To je bistveno, saj inkluzija ni dosežena z inovacijo samo po sebi, ampak z njeno implementacijo in dostopnostjo. Odprti sistemi, deljenje znanja in standardizacija lahko bistveno povečajo družbeni učinek takšnih projektov. Ta zadnji del, vzpostavitev baze taktilnih znanstvenih ilustracij, še ni končan, ampak upam, da dobimo dodatna sredstva in nadaljujemo.

Omenili ste tudi, da bodo/boste to metodologijo vključili v kurikul. Kaj bi se moralo spremeniti v izobraževanju mladih oblikovalcev, da bo inkluzija postala del osnovne profesionalne pismenosti?

V izobraževanju bi bilo treba inkluzijo integrirati kot eno od osnovnih kompetenc. To pomeni, da študenti ne bi le spoznavali teorije, temveč bi skozi projekte sodelovali z različnimi uporabniškimi skupinami. Pomembno je tudi razvijanje raziskovalnih metod, kritičnega mišljenja in razumevanja družbenega konteksta oblikovanja. Inkluzija bi morala postati del profesionalne etike, ne pa dodatna specializacija. Sprememba je v paradigmi: od vizualnega elitizma k uporabniško osredotočenemu pristopu, kjer so ranljive skupine v središču vsakega projekta. Ravno na teh področjih pogosto ne znamo izkoristiti kreativnosti in inovativnosti, čeprav bi bila lahko gonilna sila za presežke.

Ker prihajate s področja tipografije in informacijskega oblikovanja: ali prav ti področji danes najjasneje pokažeta, kako hitro lahko dobra informacija postane slaba, če ni dostopna vsem?

Tipografija in informacijsko oblikovanje sta res področji, kjer se posledice hitro pokažejo. Slaba berljivost, neustrezno izbrana črkovna vrsta glede na čitljivost, neprimeren kontrast ali nepregledna tipografska hierarhija lahko informacijo naredijo nedostopno celo za povprečnega odraslega bralca. Včasih je težava v vizualnem, lahko pa je besedilo neberljivo tudi zaradi vsebine: če so besedila napisana na primer v birokratskem, nerazumljivem ali pa preveč znanstvenem jeziku, ki ni primeren za izbranega bralca. Tudi če gledamo samo na vizualni del, to pomeni, da oblikovanje lahko neposredno vpliva na zmožnost participacije – na primer pri dostopu do javnih storitev, izobraževanja ali kulture. Prav zato sta ti področji ključni za razumevanje, da estetika na določenih področjih pač ne sme prevladati nad funkcionalnostjo, ampak moramo iskati rešitve, ki bodo zadostile vsem pogojem.

Za konec: zakaj vključujoče oblikovanje ni pomembno samo za slepe in slabovidne, ampak za družbo kot celoto?

V resnici vsi ljudje v določenih življenjskih obdobjih ali okoliščinah izkusimo omejitve (staranje, poškodbe, začasne okoliščine) na lastni koži ali prek naših bližnjih. Do lastnega otroka, ko je star dve leti, smo hitro empatični in mu pomagamo, do drugih ljudi okrog nas pa morda nekoliko manj. Rešitve, ki upoštevajo raznolikost družbe, pa so praviloma jasnejše, fleksibilne in uporabne za širši krog ljudi (pod pogojem, da ne rešujemo ravno popolnoma diametralnih primerov posebnih potreb). V večini primerov zato inkluzivno oblikovanje ne pomeni kompromisa, temveč izboljšanje kakovosti sistema kot celote – prispeva k bolj pravični, dostopni in funkcionalni družbi. Na področju arhitekture je to lahko mesto brez ovir za mlade mamice z vozički in istočasno za gibalno ovirane; na področju vizualnega je to enakopraven dostop do znanja in informacij, saj brez dostopa do berljivih, vidnih in razumljivih dokumentov ne moremo urejati niti osnovnih državljanskih obveznosti ali dostopati do zakonsko zagotovljenih pravic. Vključujoče oblikovanje tako lahko opolnomoči raznolike skupine uporabnikov in s tem krepi socialno kohezijo in trajnost. Na drugi strani izključevanje že ene same skupine oslabi celotno družbo, saj inkluzija gradi odgovorno in solidarno družbo.

Andrej Tomažin

VIR: https://www.rtvslo.si/